Pred dvema tednoma sva se na Dnevniku dobila z Domnom Savičem, kjer sva se slabo uro pogovarjala o družbenih spremembah, ki so posledica razvoja interneta. Debata je tekla v glavnem o spletu 2.0, sodelovanju uporabnikov pri (so)ustvarjanju vsebin, blogih, “težavah” z zagotavljanjem kakovostne vsebine in prihodnosti medijev.
Za tiste, ki se ne boste mogli ali želeli prebijati skozi celoten pogovor, je tu kratek seznam tem in kako so si sledile:
- o spremembah v odnosu uporabnikov do interneta in spleta;
- o tem, kako vzpodbujati aktivno sodelovanje uporabnikov pri soustvarjanju vsebin;
- o poskusih urejanja informacijskega kaosa;
- o razlikah med semantičnim (3.0) in skupnostnim (2.0) konceptom spleta;
- o izzivih, kako zagotaviti več kakovostnih vsebin;
- o spremembah v oglaševanju;
- o prihodnosti blogov in ostalih medijev.
Glede na precej vročo debato o reguliranju vsebin na spletu, ki trenutno poteka v slovenski blogosferi, bi rad izpostavil eno misel, ki je povezana s to debato.
Na eni strani ljudje vložimo ogromno energije v to, da postavimo neko platformo in omogočimo, da se ta platforma uporablja na zelo demokratičen način. […] Na drugi strani si pa želimo to, kar smo prej ustvarili, zaradi naše nečimrnosti, regulirati, češ, naj se ta platforma uporablja samo za relevantne stvari. Če smo ustvarili platformo, ki omogoča ljudem, da sproščajo svojo kreativnost, je bolj vprašanje tistega na drugi strani, da v tem kupu najde tisto, kar je relevantnega. Tu moramo ohraniti liberalistični duh, ne pa omejevati uporabnikov, samo zato, ker smo užaljeni, ko – zaradi kaosa – ne najdemo relevantnih informacij.