Za Delo sem konec julija izjavil, da je problem negativnih političnih kampanj, da “zmanjšujejo volilno udeležbo in povzročijo občutek, da volivec izbira med slabim in slabšim.” Seth Godin pa je pred včerjašnjimi predsedniškimi volitvami v ZDA ponudil dodatno – bolj trženjsko obarvano – razlago fenomena1.
Attack ads don’t always work. There’s a reason most product marketers don’t use attack ads. All they do is suppress sales of your opponent, they don’t help you. Since TV ads began, voter turnout has progressively decreased. That’s because the goal of attack ads is to keep your opponent’s voters from showing up. Both sides work to whittle down the other. In a winner-take-all game like a political election, this strategy is fine if it works.
So why didn’t the ads work this time?
The tribe that Obama built identified with him. Attacking him was like attacking them. They took it personally, and their outrage led to more donations and bigger turnout. This is the lucky situation Apple finds itself in as well. Attacking an Apple product is like attacking an Apple user.
Ali lahko torej sklepamo, da bomo v prihodnjih – vedno bolj internetno (beri: plemensko) obarvanih – političnih kampanjah videvali manj tovrstne “propagande”?
1 Poudarki v besedilu so moji.
Mislim, da tukaj ne gre za zavestno odločitev, ampak za kampanjo po sili razmer. In dejstvo, da tudi umazane kampanje rodijo sadove, če se jih seveda loti prava oseba s pravimi sredstvi.
Poglej recimo primer Arharja in njegove plače na banki, ki ga je stala mesta predsednika države. Ali pa recimo Gasparija in Tűrka. Mediji so z taktičnim objavljanjem javnomnenjskih anket povzročili premik javnega mnenja in zmago na nek način do neke mere podarili Danilu.
Obamin problem leži drugje – vedno se zgodovina piše po zmagovalcu in analiza potez človeka, ki je zmagal, naj bi pripeljala do čarobne formule, s katero lahko zmaga vsak. Pa ni vedno tako oziroma nikoli ne moraš z gotovostjo napovedati, da bo skupek istih vrednost, potez in dejanj pri različnih kandidatih vžgal.
To tezo navezujem tudi na koriščenje spleta v predvolilni kampanji, kjer se bo z Obamino zmago začela “šola spleta” in bodo politiki po vsem svetu skušali po Obaminem kopitu izvajati spletne predvolilne strategije. Vprašanje, če jim bo to koristilo oziroma do katere mere jim bo kopiranje prineslo enake rezultate.
Arharjev primer sem tudi sam navajal v pogovoru za Delo. Se mi zdi, da je tak šolski primer. Nisem pa želel Obamove kampanje dajati kot primer “brezmadežnega” pridobivanja volilcev. Ne verjamem namreč, da za prikazovanjem Palinove kot tepke, ni prav v nobenem primeru stala Obamova mašinerija.
Glede medijev ne bi preveč razpredal. Morda velja samo na hitro omeniti, da je bilo v zadnjem mesecu favoriziranje Obame v mediji zelo očitno.
Okoli ostalih zadev – iskanja “univerzalnega” recepta za zmago in povečane (zlo)rabe interneta v prihodnje – sva pa itak na istem bregu.
Glede medijske pokritosti sem tudi sam imel podoben občutek. Res pa je tudi, da nisem gledal medijev (ali njihovih regionalnih različic, kot npr. CNN USA), ki so dejansko vplivali na notranjepolitično vzdušje med ameriškim volilnim telesom, ampak evropske medije.
Študija PEJ ne podpira tvojega (in mojega) opažanja:
http://www.journalism.org/node/13307
http://www.fair.org/index.php?page=3639
Igor, sicer smo se malo odmaknili od teme, a nič ne de. No, glede pristranskosti bi rad rekel samo to, da je ne razumem enako kot Grims-in-kompanija, torej, koliko člankov je bilo za posamezno opcijo objavljenih in na kateri strani. Sem pa potem, ko sem dobil tak občutek, šel malo preverjat. PEW raziskava kaže, da: Most Voters Say News Media Wants Obama to Win. Zanimiv komentar imajo na ABC: Study: Media coverage has favored Obama campaign.
Na to temo pa so se pozabavali tudi v Saturday Night Live. Zadnji dve minuti sta odlični.
Glede pokrivanja obeh kandidatov – predpostavka, da se vsi mediji do obeh kandidatov obnašajo na enak način, je nesmiselna, saj s tem predpostavljaš, da sta kandidata ista. “Yes we can” proti “Bomb bomb Iran”? You can`t spin that!