Jaron Lanier je v knjigi The New Humanists objavil esej z naslovom One Half of a Manifesto, v katerem je resno skritiziral Raya Kurzweila, ki trdi, da bomo ob trenutnem eksponencialnem razvoju tehnologije še pred začetkom druge polovice stoletja priča nastanku take umetne inteligence, ki bo primerljiva s človeško.
Eden od glavnih argumentov, ki jih Jaron navaja v prid svoji tezi, je ta, da se strojna oprema sicer še vedno razvija v Moorovem tempu in bi bila Rayeva napoved mogoče le uresničljiva. Vendar v enačbi obstaja še ena spremenljivka: programska oprema. In ta predstavlja glavni mlinski kamen razvoju umetne inteligence, saj se pogosto ne izboljšuje, ampak se v nekaterih primerih celo slabša. Spomnite se, kaj vse je dalo opraviti z Wordstar urejevalnikom besedil. Še danes marsikateri uporabnik ne bi znal izkoristiti vseh njegovih funkcij. MS Word – ki pravzaprav služi istemu cilju – je po številu vrstic kode nekajkrat obsežnejši in shranjuje dokumente v velikosti celotnega nekdanjega programa Wordstar.
In zato, ker programska oprema ovira potencialni nastanek umetne inteligence, kiberromantiki – torej ljudje, ki verjamejo v nje skorajšnje rojstvo – sebe poneumljajo, da bi pokazali, kako “pametni” so računalniki danes. Zakaj sicer bi nastala znana Microsoftova sponka [paperklip].
Sam sicer ne morem v popolnosti pristati na Jaronov fatalizem, a me je njegovo razglabljanje napeljalo k razmišljanju, zakaj smo programom, če so “neumni” (beri: glavni krivec, da umetna inteligenca ne bo nikoli obstajala), že danes prepustili odločanje o tem, kaj v našem svetu šteje. Simptomov tega stanja ni treba iskati daleč.
Na Technorati – najpomembnejšem zbirališču blogov – pravijo, da “je spletno iskanje radikalno spremenila preprosta ideja, da lahko relevantnost spletnega mesta ugotovimo na podlagi števila strani, ki so povezane s to stranjo.” Mar ni ravno to najboljši primer, kako se lahko ideja umetne “inteligence” spridi. Računalniškemu algoritmu smo prepustili odločanje o tem, kaj je relevantno in kaj ne, katera tema je pomembna in kateri se ni smiselno posvečati.
Princip zbiranja vsebine [content aggregation] s pomočjo algoritmov, ki se je razpasel sočasno s popularizacijo RSS-a (standardiziranega zapisa vsebine v XML obliki), pripelje situacijo celo do takega absurda, da zbiralci vsebine [content aggregators] pobirajo vsebino drug pri drugem. Hranijo torej sami sebe. Pomemben vidik zbiranja vsebine je tudi izgubljanje identitete avtorjev, ki so odgovorni za vsebino teh medijev. A o tem v enem od prihodnjih prispevkov, ko se bom bolj posvetil primerjavi konceptov blog in wiki.
Kako zbiranje vsebine in določanje relevantnosti na podlagi algoritmov izgleda v praksi, si lahko ogledate na strani Newsmap. Mimogrede, ideja in izvedba te strani je res dobra, pa vendar … Kljub temu, da daleč za vsem tem stojijo ljudje, s pristajanjem na takšno ureditev (kiber)sveta, pravzaprav pristajamo na kreiranje sveta po vzoru Slovenskih novic. Samo metodo smo zamenjali; o pomembnosti teme ne odloča denar bralcev, ampak algoritem.
odličen zapis, clap clap
Innovacije se pogosto kot nekaj zelo tehničnega … in zato smo bili v zadnjih desetletjih vedno priča izjemnemu hardwerskemu napredku – tam so se gostila tudi sredstva vlagateljev. Hkrati pa se praktično ni inoviralo in investiralo na področju mehkih znanj (marketinga, menedžmenta, načrtovanja) .. posledično pa zaostaja software.
Glede newsmap … Kaj pa meniš o konceptu digg.com?
Komej čakam na članek o bloganju in wikiju. Mi ni še jasno, kaj misliš s tem.
Ako cikaš na to, da se je splačalo vlagati predvsem v strojno opremo zato, ker jo je bilo mogoče patentirati in iz tega črpati koristi, medtem ko se v programsko ni splačalo (razen Billu Gatesu, hehe), se ti želja (še) ni uresničila, ker je EU zavrnila direktivo o patentiranju programske opreme. No … tako zares pa se mi – vsaj po občutku – zdi, da se v strojno opremo ni vlagalo pretežno ali pa veliko več kot v programsko.
Digg.com ima iste pomanjkljivosti kot katerikoli drugi blog (bom več o tem napisal kmalu v enem od prispevkov) … Razlika je samo v tem, da namesto, da uporabnik prispevek napiše, ga samo ‘predlaga’. S tem je kvečjemu pripomogel, da je prispevek napisan bolj profesionalno. Glede glasovanja pa nikoli ne veš, ali se zdi uporabniku prispevek, za katerega dvigne prst, dober, relevanten, zabaven, aktualen ali vsakega malo. Vsekakor pa majhen korak naprej od računalniško generiranih ‘seznamov’.
vsaka inteligenca ima tudi čustveno ter nagonsko plast. nekako še vedno prisegam na Freuda. tako, da se mi zdijo te stvari o umetni inteligenci buče. glej tudi Kubricku ni uspelo nas prepričat, da je umetna inteligenca zmagala. mogoče sem ga pihnila mimo, ker nove tehnologije in mediji res niso moje področje zanimanja. a še vedno pravim, da ne glede na karkoli bo človek razvijal, pa naj bo to umetna inteligenca ali kloniranje ali celo povezava obojega, na kar cilja tudi Jaron v nekaterih svojih debatah, bo to pirova zmaga človeka nad samim sevoj. amen