Ena izmed idej, ob kateri smo se na Profanu – ali pa je bilo to že pri Zofi – najbolj zabavali, je bila ustanovitev SMS stranke. Ne, ne gre za danes že skoraj pozabljeno stranko mladih, ampak za stranko, ki bi imela eno samo točko statuta in programa:
O vsaki stvari v parlamentu bomo odločali tako, kot bodo z neposrednim glasovanjem odločili člani stranke. Svoje odločitve bodo člani v centralo sporočali v obliki kratkega sporočila SMS.
Grega je leta kasneje (in zaenkrat še neuspešno) nekaj iz teh debat želel uporabiti kot nosilni steber stranke BBS – Blogerji in blogerke Slovenije. ;-) Še pomnite, tovariši?! Kliknite in skrolajte do 22.6.2007
No, medtem ko eni samo filozofiramo, se drugi lotijo dela. Avstralska stranka Senator On-Line je podobno idejo že spravila v življenje1. Je pa res, da bi bilo danes bolj fancy ustanoviti Twitter stranko (Strawpoll). Vsak simpatizer stranke bi dobil Twitter račun in bi lahko preko njega oddal svoj glas. Še več, zelo(!) na kratko bi lahko svoj glas tudi “utemeljil”.
Se mi zdi, da je aktualna zgodba s kandidaturo Paris Hilton še kako primerna za prikaz delovanja tega sistema. Na včerajšnje vprašanje na zgoraj omenjenem Strawpoll: “If you had to choose one for president: Britney Spears (1) or Paris Hilton (2)?” so uporabniki odgovarjali tako, da so v Twitter napisali: “@strawpoll [odločitev] [utemeljitev]”. Torej, podobno kot je že odgovarjal eden izmed uporabnikov: “@strawpoll Paris Haven’t you seen her presidential commercial yet? It’s HOT! And she’s mentally a bit more stable.”
Za boljše delovanje sistema bi bilo treba le še: (a) ukiniti omejitev na samo dva možna odgovora [pull] in (b) uporabnikom dovoliti dodajanje odgovorov, če se ne prepoznajo v ponujenih [push].
Težave na vidiku
Kasneje, ko me je spet zaneslo v družbeno-politične vode in sem se “igral” s projektom Skupnost2, sem naletel na morda enega od resnejših problemov, ki bi utegnil pokopati tovrstno stranko: nesposobna bi bila vladati. Za vladanje potrebuješ najprej ljudi, ki bodo strokovnjaki za določeno področje in bodo lahko pripravili koherenten predlog za urejanje nekega področja. Z SMS/Twitterjem se tega ne da. Potem potrebuješ vsaj še nekaj ljudi, ki bodo znali pripravljene (in v parlamentu potrjene) predloge udejanjati. No, tudi tega se z SMS/Twitterjem ne da. Dobili bi torej stranko, ki bi ob morebitni zmagi na volitvah dobila večino sedežev v parlamentu, vlade pa ne bi mogla voditi, saj za to ne bi imela definiranih postopkov (spomnite se edine točke statuta in programa).
A če bolje pomislite, morda to niti ne bi bilo tako napačno. Vlade v tem primeru ne bi sestavljala in zakonov ne bi potrjevala koalicija, ampak parlament neposredno po nareku ljudstva. O vsakem ministru pa bi se glasovalo po SMS/Twitter principu. Morda bi se s tem uresničila želja Franceta Bučarja, ki se je zadnjič v intervjuju za Večer spet pridušal, da je parlament trenutno samo servis vlade.
Torej … kdo je za?! ;-)
1 Barbara, hvala za namig.
2 I will be back, oh yes, I will be back. ;-)
V tem prispevku predlagaš neposredno demokracijo, mislim pa, da je v današnji družbi nemogoča. Zakaj? Zato, ker večina ljudi večine tem ne pozna dovolj dobro in bi bilo nemogoče in zelo utopično pričakovati, da bi se ljudje na silo učili o vseh zadevah, da bi bili dovolj kompetentni glasovati z ‘da’ ali ‘ne’.
Vedno rada razložim tole. ..V idealnem svetu bi v politiki deloval ti. trikotnik, v katerem je na vsakem kraku kup politikov, strokovnjakov in ljudji. To pomeni, da z denarjem razpolagajo politiki, strokovnjaki s svojim strokovnim znanjem povejo možnosti, ljudje se pa odločijo česa si želijo.
Primer: politiki imajo na razpolago 50 000 € in prazno posest, strokovnjaki ocenijo kaj bi bilo na tem posestvu možno postaviti, ljudje pa povejo ali bi radi imeli v mestu še npr. zabavišče, novo knjižnico ali vrtec. V tem trikotniku pomembne vloge gospodarstvo nima, vendar pa je prav gospodarstvo tisto, ki je danes prevzelo primat nad odločitvami in skupaj s politiki in strokovnjaki, ki so jih (pod)kupili postavljajo odločitve, ljudi pa nihče nič več ne vpraša.
Težavo jaz vidim v pomanjkanju izobrazbe, saj večina ljudi ne ve, kako poteka politika in življenje. Ne zavedajo se, da so vse vsakodnevne odločitve povezane s politiko in da oni – pravzaprav gospodarstvo, ki se skriva za politiko – vodijo naša življenja in imajo prekleto veliko vlogo.
Mislim, da bi bilo potrebno uvesti obvezno osnovno izobraževanje o državi, političnih institucijah, delovanju države in načinu sprejemanja odločitev. Ta predmet bi moral biti obvezen, tako kot je recimo slovenščina in matematika. Vendar se zavedam, da politiki ni v interesu, da bi ljudje vedeli preveč, kajti kaj kmalu bi zahtevali več…
Sicer sama zagovarjam izobrazbo ter vpeljavo elektronskih orodij v komunikacijo politikov z državljani, občani…na državni in predvsem na lokalni ravni, kajti lokalna politika v največji meri vpliva na naše vsakdanje življenje.
Samo še za konec, izredno učinkovite metode lokalnega državljanskega delovanja in resničnega uspeha prihaja že v Veliki Britaniji. Velika Britanija bi nam lahko bila na tem področju vzor.
Barbara, neposredna demokracija ima – vsaj po mojem mnenju – še nekaj večjih pomanjkljivosti kot težave s kompetenco. Problem, ki si ga izpostavila se da še precej dobro rešiti s privzemanjem načela, da o stvareh, ki niso v posameznikovi domeni, ta pač ne bo odločal. (Ja, saj vem, kaj boš rekla … potem pa svizec … )
No, z vpeljavo SMS/Twitter metode bi dobili le nekakšen vmesnik za izvajanje “stalnih” referendumov. A če pogledaš, kaj se je dogajalo z referendumi v Sloveniji, boš kaj kmalu našla tudi tisti najbolj problematični del, na katerega cikam: diktaturo večine. Volitve poslancev vsaka štiri leta (vsaj tako se zdi) precej blaži ravno to (slabo) dimenzijo demokracije. Diktatura je pač diktatura, ne glede na to, ali je diktatura večine ali pa enega “izjemnega” posameznika. Zato se mi tudi zdi, da bomo prej uspeli izobraziti ljudi o vsem, kar si napisala, kot pa jim dopovedati, da gre v demokraciji pravzaprav za zaščito pravic manjšin in ne za uveljavljanje volje večine. To pa mora biti glavno načelo zato, ker nikoli ne vemo, kdaj se bomo sami znašli v manjšini.
PS. Pa oprosti za tako pozen odziv … prazniki so bili vmes. :-)