Počivaj v miru, Andrej Pinter

V sredo me je – na dopustu v tujini – presunila novica, da si je Andrej v torek popoldan vzel življenje. Spoznal sem ga še preden sva se osebno srečala. Na fakulteti je imel številko indeksa za eno manjšo kot jaz. Ko smo se vpisovali na FDV, Andrej ni mogel priti sam, ker je bil v tujini na nekem izobraževanju. In ker se je gospe Pinter mudilo, sem jo spustil naprej.

Bil je edini med nami, ki je bil že v drugem letniku Popperjanec, torej pripadnik teoretske smeri. Ostali smo bili le študenti komunikologije. Bil je tudi eden redkih, ki je zelo hitro razumel, o čem govori Splichal. Njegova zagnanost in ljubezen do znanosti je od mene zahtevala kar nekaj neprespanih noči, ko mi je dal konec prvega letnika v prebiranje sto strani tretjega(!) dela njegove seminarske naloge z neskončno dolgim naslovom: “Televizija je najprej v televiziji šele potem v gledalcih: poskus teorije (televizijske) komunikacije”.

Spomnim se, kako je nekega dne ves zgrožen stopil k meni in povedal, da se je na avtobusu pogovarjal z dvema dekletoma in ko je povedal, da študira toeretsko-metodološko smer komunikologije, so one izjavile: “midve pa normalno”. Od takrat naprej se je trudil, da bi nas čim več tudi teoretično smer jemali za “normalno”.

Osebno sem ga spoznal, ko me je povabil k sodelovanju pri ustvarjanju revije študentov FDV, ki smo jo poimenovali Tema. Zaradi njega sem spoznal Mitjo Čepića, Majo Petrović, Uršulo Lipovec-Čebron, Jano Kobal, Igorja Velepiča, Elviro Bojadžić in Jureta Vižintina. On je bil prva točka v moji socialni mreži po prihodu v Ljubljano.

Zakrivil je tudi usodno srečanje z Gregorjem Frasom, s katerim sta se spoznala na Tribuni. Tudi zaradi njegovega prepričevanja smo ustanovili vseslovensko študentsko revijo Zofa, a so se kasneje zaradi nje naše poti tudi razšle: mi smo manj študirali, on pa vedno več. Ali kot se je lepo izrazil Jure, ko smo mi pavzirali, je on diplomiral, magistriral in doktoriral. Brez njega bi verjetno ne bilo Profana, ne Innovatifa, Jure bi bil zaposlen v nekem muzeju :-), jaz bi klepal besedila za oglase v eni od oglaševalskih agencij, Grega pa bi se – namesto z iTIVI-jem – kot profesor ravnokar ukvarjal z izpraševanjem nove generacije filozofov.

Zdaj, ko ga ni, mi je v tolažbo le dejstvo, da nama je uspelo pred slabim letom po dolgem času obnoviti stike. Ko mi je na zadnjem kosilu rekel, da mi ne bo vrnil povabila, sem imel – sam ne vem, zakaj – slab občutek. Kasneje sva se še nekajkrat dobila, a mi je tisto pravo kosilo res ostal dolžen. Ne samo kosilo, tudi jesensko gostovanje s predavanjem na Primorski univerzi. Komunikološki srenji pa številne teoretske tekste, saj je bil zagotovo najbolj pronicljiv komunikolog naše generacije.

Kot strasten šahist je ocenil, da igra slabo partijo in predal igro. Žal mi je le, da me ni bilo zraven, ko so pospravljali figure.