Morda še niste opazili – ja, seveda ste -, da je eden izmed najmočnejših človeških vzgibov samohvala. Potreba po poudarjanju lastnih uspehov je tako močna, da se ljudje hvalijo tudi, če nimajo nobenega razloga za to. In če je takim ljudem, ki se nimajo s čim pohvaliti, težko shajati, dokler si nečesa ne izmislijo, kako težko mora biti šele množičnim morilcem, ko se v lokalih ne morejo nikomur pohvaliti, kako dobro opravljajo svoje “delo”.
Potreba pa najverjetneje ni povezana z individualizmom – v katerem se danes išče krivdo za vse -, saj se radi pohvalimo tudi z uspehi skupine, katere člani smo. Veliko bolj verjetno se potreba napaja iz prepričanja, da je dovolj dobro samo tisto, kar daje rezultate. Torej, kar ne daje rezultatov, ni uspešno in je družbi v breme. Mi pa nočemo biti niti za trenutek spoznani za breme. Zato se, ko rezultate dosežemo, hitimo hvaliti.
Še vedno ne verjamete? Dobro. Zakaj mislite, da toliko skrivnosti pricurlja na dan? Občutek, da vemo nekaj, česar drugi ne, pa o tem “uspehu” ne moremo govoriti, je lahko za nekatere preprosto nevzdržen. Saj ni pomembna vsebina skrivnosti, pomembno je dejstvo, da sem ravno JAZ eden redkih, ki to vem. Še? Ste zaposleni v oglaševalski agenciji? Ste? No, potem se s sodelavci zagotovo pogosto “prepričujete”, čigava je bila pravzaprav ideja?
Potreba po (samo)hvali je torej precej neprijetna zadeva, a jo lahko obrnemo tudi nam v prid. Če nam uspe pri stranki vzbuditi občutek, da je sklenila dober posel, smo prišli pravzaprav do najboljšega oglasa za našo blagovno znamko. Le kdo se ne bi pred prijatelji pohvalil z uspešno kupčijo? Ali pa, komu boste verjeli bolj kot vašemu prijatelju, ki s tistim posebnim žarom v očeh opisuje, kako je “uplenil kapitalca”? Pomanjkljivo oblečeni dečvi na gigant plakatu zagotovo ne.
In končno, če ne bi bilo te potrebe, bi se verjetno tudi marsikateri množični morilec danes še vedno sprehajal med nami.
PS. Za konec še pripetljaj za nepopravljive skeptike … Tina mi je zadnjič v avtu tako mimogrede (konteksta se niti ne spomnim) omenila instant pravilo iz zakladnice deset-načinov-za-samouresničitev-in-boljši-biznis, ko kupcu dan ali dva po nakupu pošlješ sporočilo s pohvalo, da je opravil res dober nakup. Pa sem se samo smejal, česa vsega si avtorji tovrstnih priročnikov ne izmislijo. A glede na to, da se lahko s tem poveča občutek uspešne kupčije, se lahko poveča tudi verjetnost, da se bomo z nakupom pohvalili pred prijatelji. Od tam pa je samo še korak, da se njegovi prijatelji oglasijo v naši trgovini. Mogoče pa stvar sploh ni tako iz trte izvita. :-)
Velik lačen ego je čudovit spodbujevalnik ustvarjalnosti in produktivnosti. V primeru vakuma hvale pa začnemo po njej blazno hlastat … In v tem nekontroliranem hlastanju lahko kot slon v trgovini mimogrede razbijemo kakšno porcelanasto skrivnost …
Sposobnost kontrole tega hlastanja pride z modrostjo, leti in izkušnjami, se mi zdi.
Zanimivo je, da večina dobrih blogov, recimo tvojega, poganja ravno takšen ego. Če mu pravilno nadanemo vajeti, lahko z njim prijezdimo marsikam … Respect za ta post!