Zaradi uresničevanja nove paradigme pod nenavadnim imenom Web 2.0, smo priča dvema zanimivima pojavoma:
- število uporabnikov se vedno bolj koncentrira na storitvenih spletnih mestih [web service; spletnih servisih], obisk predstavitvenih pa se zmanjšuje;
- posamezni razvijalci spletnih mest so začeli – vzpodbujeni s finančnimi posledicami dejstva iz prve alinee – spoznavati, da je treba fokus pri razvoju tovrstnih servisov preusmeriti tako, da bodo ti v večji meri izkoriščali moč računalnikov, ki stojijo ob naših pisalnih mizah.
O prvi alinei se bo v diplomi, ki jo pravkar pripravlja, predvidoma razpisal Mitja in to tezo verjetno bistveno bolj natančno utemeljil, sam pa bi se rad malo ustavil ob drugi, saj izvablja kar nekaj zanimivih vprašanj.
Ker je bil splet zasnovan s precej drugačnim namenom kot ga ima danes, je večina spletnih mest še vedno zasnovanih tako, da večji del dela (obdelave podatkov) opravijo strežniki. Ob tem pozabljamo, da se s pristajanjem na to “pravilo” odpovedujemo moči našega namiznega računalnika, ta pa zato postane le zelo drag terminal.
Na to igro so v preteklosti pristali tudi takšni velikani kot je Google. Še več, ravno Google je na storitvah (Search, Analytics, Calendar, Spreadsheets …), ki so postavljene v skladu z omenjenim principom, zgradil svoj imperij in ugled.
Pri bolj natančnem pogledu na spletno pokrajino pa se pokaže, da Google spretno izrablja tudi obrnjen princip. S programoma Google Earth ali Picasa so brez slabe vesti zatajili princip, s katerim so se povzpeli na sam vrh spletne industrije. Oba programa namreč izkoriščata internet samo za pobiranje podatkov, pravo moč pa črpata iz resursov na uporabnikovem namiznem računalniku.
Ali bo rast števila uporabnikov, ki zahtevajo vedno večji delež procesorske moči in spomina na oddaljenih strežnikih, obrnil trend in bomo kmalu dobili spletna mesta, ki se bodo naselila v naših računalnikih, strežniki pa bodo namenjeni samo hranjenju podatkov in koordinaciji? Ta scenarij je ne samo mogoč, ampak tudi precej verjeten.
Izziv, ki stoji pred razvijalci spletnih mest, je torej razmišljati na drugačen način: o razvoju takšnih spletnih servisov, ki bodo znali izkoriščati prednosti obeh konceptov. V najslabšem primeru pa težiti k razvoju takšnih spletnih rešitev, ki bodo naselile čim več računalnikov. Saj je ključna stvar, ki se je morajo zavedati, da bodo uporabniki ob uresničitvi takega obrata precej manj mobilni; ko bodo imeli namizno različico iskalnika (npr. Google Desktop), bodo težko presedlali na konkurenčnega. Če je današnjemu uporabniku težko zamenjati “domačo stran” v brskalniku, bo enkrat nameščeno aplikacijo, ki jo uporablja vsak dan, zamenjal še težje. Tudi zato se je dobro podvizati.
Microsoft je začel svojo zgodbo na namizju in skuša vse skupaj pospletiti. Google je začel na spletu in se ponamizlja.
Ampak vprašanje Ali desktop ali network? je v osnovi brezvezno: Namizje ima jasne prednosti in network jih ima. Trend, ki je z nami že 50 let je večati dodano vrednost za userja, ne glede na platformo, ne glede na tehnologijo. Googlovo poslanstvo je omogočiti dostop do informacij, kakorkoli že.
Se v celoti strinjam, da je dilema namizje ali mreža brez pomena. Obe stvari sta tako prepleteni, da je meja nedoločljiva. Izpostaviti sem samo želel vprašanje, ki si ga razvijalci spletnih mest mogoče nikoli ne postavimo: kdaj napoči trenutek, ko je treba našo storitev s spleta prestaviti na namizje. Je pa treba priznati, da ima tisti, ki bo upal to svetovati naročniku, ki je prišel po spletno mesto, jajca.
ima..