Nekako sočasno z ustanovitvijo Profana, torej še v prejšnjem tisočletju, smo se v ekipi navduševali nad virtualnim svetom diskoteke Mobiles Disco, ki so jo naseljevali pikslasti človečki. Predvsem Grega se je popolnoma zaljubil v ta svet in preživel precej časa v naslednji različici, ki je nosila ime Hotelli Kultakala ali po naše Hotel Zlata ribica1. Spodbujeni z zmago Magdalenine pokrajine na SOF-u leta 2000 in obsedeni z – na trenutke bolestno – željo po lastnem piksel svetu, smo začeli graditi AdTown.
priporočeno
There are 14 posts tagged priporočeno (this is page 1 of 1).
Moje odločitve
Po pregretih debatah o (ne)kajenju in prvih učinkih prenovljenega kadilskega zakona, so me zdaj napotili še na spletno mesto OwnYourC, ki ga je vkup djala AgencyNet. Spletno mesto samo po sebi ni ravno nekaj revolucionarnega, saj so Flash pokrajine z nami že zelo dolgo. Za eno – sicer veliko bolj asketsko – smo takrat še Profanovci pred sedmimi leti na SOF-u prejeli Veliko nagrado.
Bolj kot samo spletno mesto so zanimive “spremljevalne” aktivnosti, ki so lahko v navdih podobnim projektom v Sloveniji, recimo tistemu Z glavo na zabavo. Med drugim bomo našli natečaj za najbolj izviren filmček na temo odvajanja od kajenja, podporo gibanju GetR!EAL in še posebej zanimiv spletni servis Fixnixer, ki ponuja tritedensko odvajalno terapijo, podprto s tako imenovanimi novimi mediji. Omenjeno spletno mesto bo prav prišlo še posebej vsem tistim, ki boste ob novem letu (spet) sprejemali resne odločitve.
Za ostale pa v pokušino trije (uradni) filmčki na temo naših odločitev z velikim ‘O’:
Zadnja večerja pri šestih milijardah pik
Leonardova Zadnja večerja dimenzij 172.181 krat 93.611 pik. Torej fotografija z nekaj malo več kot 16 giga piksli. Za boljšo predstavo si poglejmo, kaj to pomeni v bolj profanem jeziku:
- če bi jo želeli prikazati na ekranu (berite: ekranih) v celoti, bi jih potrebovali kar 135 (pri resoluciji 1280×1024);
- če bi jo želeli shraniti na svojem trdem disku, bi ji morali odmeriti zajetnih 96 GB, torej toliko kot bi potrebovali za več kot 20 filmov v DVD ali preko 130 filmčkov v DivX formatu;
- če bi jo želeli natisniti s 300 dpi pa bi potrebovali kar dva lista formata A0 – torej več kot kvadratni meter površine.
Fascinantno! Sploh na ekstremnih povečavah, ko so vidne še tako majhne podrobnosti.
Tisti, ki boste brali Dana Browna (še enkrat), si spletno mesto obvezno shranite med priljubljene. ;-)
Za ostale še nekaj tehničnih podrobnosti ali pa nekaj njihovih drugih projektov.
PS. Tadej, hvala za informacijo.
Neželena e-pošta, a po standardu
Predvčerajšnjim so lansirali zanimiv projekt Email Standards. Vsi, ki ste kadarkoli imeli opravka s pripravo in pošiljanjem direktne e-pošte, verjetno veste, kako težko je pripraviti predlogo oziroma sporočilo v HTML-ju, ki bo v različnih aplikacijah za elektronsko pošto izgledalo vsaj približno enako. Iniciativa je dobrodošla še posebej zato, ker se standardov najbolj otepajo ravno tisti odjemalci, ki jih uporablja največ uporabnikov.
Continue reading
Skozi usta drugega
Ko se vam zazdi, da nečesa preprosto ne boste mogli bolje ubesediti, kot so to pred vami že storili Rutger Hauer v Blade Runnerju, Johnny Depp v Fear and Loathing in Las Vegas ali John Torturro v Velikem Lebowskem, se lahko zatečete na KillerClips.
Ali kot pravi Dana Carvey v Waynovem svetu: “It’s almost too easy.” ;-)
Dvojka za slabe oglaševalce
Geert de Sager, marketinški direktor pri Microsoftu, je z belgijsko agencijo Openhere pred pol leta posnel oglas za Microsoft Digital Advertising Solutions, v katerem spregovori o spremembah v odnosu med oglaševalcem in potrošnico. Kljub temu, da zadeva ni več sveža, je sporočilo še kako aktualno. Najboljša dela sta tisti o brezplačnih kuponih in seveda “the chance to win a Bahamas vacation!” :-)
Skratka, avtor uspe na duhovit način izpostaviti problem, nadaljevanje, v katerem so rešitve, pa bo moral vsak oglaševalec (ali agencija) poiskati sam.
Oglas si lahko ogledate na Youtubeu, ozadje in potek celotne zgodbe pa na posebej za to priložnost postavljenem blogu Bring The Love Back.
Transformacija fotografije z upoštevanjem motiva
Naslov je zelo svoboden prevod fraze “content-aware image resizing”, gre pa za drugačen način raztegovanja ali stiskanja originalne fotografije. Nič posebnega boste porekli, saj to počnemo tudi večkrat na dan. A tokrat gre za “pametno” transformacijo, pri kateri se upošteva vsebina fotografije. Avtorja (Dr. Ariel Shamir in Shai Avidan) sta upoštevala tudi specifike pri transformaciji določenih motivov, na primer človeškega obraza.
Dovolj bodi torej besed, raje si kar sami poglejte, kako zadeva deluje. Še QuickTime verzija.
Potem pa preberite še dokument s podrobnostmi (PDF, ~20MB!).
En namiznik na otroka
One laptop per child je iniciativa Nicholasa Negroponteja, legendarnega MIT-jevca, katere namen je premoščanje digitalne razslojenosti (digital divide) v družbi, enega najresnejših problemov pogostokrat preveč idealiziranega omreženega sveta.
Za vse, ki vas zanima več o projektu, MMC Kibla v petek, 26. oktobra ob 20.00, organizira predstavitev projekta. Več na Kiblix. [Obvestilo dodano 15.10.2007]
Nicholasa sem imel priložnost poslušati v Cankarjevem domu na prvem letu mojega študija. V dveh urah mu je uspelo predstaviti toliko impresivnih zadev, da sem si predavanje zapomnil do danes. Med drugim je predstavil tudi e-papir. In to slabih 15(!) let nazaj. Spomnim se pa tudi, da je bilo predavanje za tiste čase strupeno drago. Z Andrejem sva vstopnici dobila od Mance Košir ali pa ju je on priberačil pri Anuški Ferligoj.
Skratka, ko sem zvedel za akcijo, sem najprej želel samo donirati 200$, potem pa odkril, da se bo od 12. novembra mogoče priključiti k akciji po sistemu Give One Get One. Odločil sem se torej, da bo sočasno, ko bo en otrok v Ruandi ali pa v Kambodži odkrival čare tehnologije, to na drugem koncu sveta in na enakem računalniku počela tudi moja hči. Akcija bo sicer trajala omejen čas in samo v Združenih državah, a se na srečo Tinin brat ravno konec novembra za leto dni seli v Kalifornijo.
Če pa mi kljub vsemu ne uspe, vsaj vem, kaj bo moja naslednja donacija.
Interaktivnost na MTV
Moja najstniška leta so bila precej “podložena” z zvokom in sliko MTV-ja, zato je bila, ko sem se na Joostu namenil testirati, kaj vse nam bo v prihodnosti ponudila interaktivna televizija, precej jasna odločitev, da to storim z glasbenim programom. Med slabimi tristo kanali sem izbral enega s pomenljivim naslovom IMF Passage to India, ki je – prav sta uganili – nekakšna indijska različica MTV-ja. Moram priznati, da sem se ob bollywoodski glasbi pošteno zabaval. A kljub temu, da sem zadevo spremljal preko računalnika, je bila izkušnja še precej televizijska – enosmerna.
Potem pa sem naletel na Neon Bible, video spot, ki zares zaživi šele v novem okolju – na interaktivni televiziji. Aja, pa ne samo gledat, tudi kliknite kaj. :-)
Fenomen T9
T9 pomeni “tekst z devetimi tipkami” in je Andy Kaufman v svetu mobilnikov. Genialen, a nerazumljen. Ne vem, mogoče je nerazumljen samo v Sloveniji1, saj podjetje Tegic Communications na svojem spletnem mestu omenja fascinantno številko dve milijardi mobilnikov, ki uporabljajo to rešitev. Da v svoji nevednosti nisem izjema, pa sem se prepričal v zadnjih dveh tednih, ko sem med prijatelji širil vero v T9. Večina jih možnost pozna, a je ne uporablja … hkrati pa skoraj ni osebe, ki mi je ne bi v pičlih dveh minutah uspelo prepričati, naj postane uporabnik tedevet.
iPhone je tu!
Včeraj je Apple lansiral predstavil dolgo napovedovani iPhone, o katerem se je intenzivno špekuliralo, kako da bo pretresel svet mobilnikov.
Pediatrična klinika
Danes so na tiskovni konferenci predstavili spletno mesto Ustanove za Pediatrično kliniko, na katero sem kot član kolektiva, ki je zagrešil zadevo, res ponosen. Spletno mesto namreč angažira vse tri tipe obiskovalcev, ki lahko kaj prispevajo: donatorje (ki dajo denar), založnike spletnih mest (ki dajo obiskovalce) in tudi malega človeka (ki lahko prispeva svoj evro).
Internet leta 2020
Pred tremi dnevi je PEW/Internet objavil rezultate raziskave o prihodnosti interneta. Med 742 sodelujočimi v raziskavi so se pojavila tudi imena znanih teoretikov, aktivistov in komentatorjev (Geert Lovink, Seth Finkelstein, Douglas Ruskoff, Howard Rheingold …). Na splošno med sodelujočimi v raziskavi obstaja konsenz, da bo internet v naslednjih 15 letih še vedno bistveno prispeval k zmanjševanju razlik med posamezniki in izboljševanju družbe.
We Feel (Really) Fine
Jonathan Harris in Sepandar Kamvar sta avtorja, katerih delo me je precej navdušilo. Med njunimi projekti še posebej izstopa projekt We Feel Fine, ki je bil izveden s Processingom.
We Feel Fine od avgusta 2005 zbira po blogih informacije o emocionalnem stanju piscev. Pri projektu navdušujeta tako ideja kot izvedba: uporabniški vmesnik in način prikaza informacij sta izredno domišljena.