Zgodbo o smrti dvajsetletnika pred diskoteko Global so obdelali iz vseh mogočih zornih kotov, zato skoraj ni več kaj dodati. Precej ljudi se je – če so pametni – tudi marsikaj naučilo. S tem, ko so lokal pred slabima dvema tednoma zaprli, pa se je končala tudi izjemno pomembna demonstracija za vse poslovneže. Ne bi mogli namreč sodelovati v bolj nazornem prikazu, kako izjemno moč imajo uporabniki. Ker se te moči pogosto niti ne zavedamo, naj bo Globalova zgodba opomnik, da sta škarje in platno (ves čas) v naših rokah. Uporabniki lahko uničimo vsak še tako lukrativen biznis, a ravno tako lahko iz drugega (tudi čez noč) naredimo zgodbo o uspehu.
Ping
There are 21 posts filed in Ping (this is page 1 of 2).
Svet iz pikslov
Nekako sočasno z ustanovitvijo Profana, torej še v prejšnjem tisočletju, smo se v ekipi navduševali nad virtualnim svetom diskoteke Mobiles Disco, ki so jo naseljevali pikslasti človečki. Predvsem Grega se je popolnoma zaljubil v ta svet in preživel precej časa v naslednji različici, ki je nosila ime Hotelli Kultakala ali po naše Hotel Zlata ribica1. Spodbujeni z zmago Magdalenine pokrajine na SOF-u leta 2000 in obsedeni z – na trenutke bolestno – željo po lastnem piksel svetu, smo začeli graditi AdTown.
Moje odločitve
Po pregretih debatah o (ne)kajenju in prvih učinkih prenovljenega kadilskega zakona, so me zdaj napotili še na spletno mesto OwnYourC, ki ga je vkup djala AgencyNet. Spletno mesto samo po sebi ni ravno nekaj revolucionarnega, saj so Flash pokrajine z nami že zelo dolgo. Za eno – sicer veliko bolj asketsko – smo takrat še Profanovci pred sedmimi leti na SOF-u prejeli Veliko nagrado.
Bolj kot samo spletno mesto so zanimive “spremljevalne” aktivnosti, ki so lahko v navdih podobnim projektom v Sloveniji, recimo tistemu Z glavo na zabavo. Med drugim bomo našli natečaj za najbolj izviren filmček na temo odvajanja od kajenja, podporo gibanju GetR!EAL in še posebej zanimiv spletni servis Fixnixer, ki ponuja tritedensko odvajalno terapijo, podprto s tako imenovanimi novimi mediji. Omenjeno spletno mesto bo prav prišlo še posebej vsem tistim, ki boste ob novem letu (spet) sprejemali resne odločitve.
Za ostale pa v pokušino trije (uradni) filmčki na temo naših odločitev z velikim ‘O’:
Zadnja večerja pri šestih milijardah pik
Leonardova Zadnja večerja dimenzij 172.181 krat 93.611 pik. Torej fotografija z nekaj malo več kot 16 giga piksli. Za boljšo predstavo si poglejmo, kaj to pomeni v bolj profanem jeziku:
- če bi jo želeli prikazati na ekranu (berite: ekranih) v celoti, bi jih potrebovali kar 135 (pri resoluciji 1280×1024);
- če bi jo želeli shraniti na svojem trdem disku, bi ji morali odmeriti zajetnih 96 GB, torej toliko kot bi potrebovali za več kot 20 filmov v DVD ali preko 130 filmčkov v DivX formatu;
- če bi jo želeli natisniti s 300 dpi pa bi potrebovali kar dva lista formata A0 – torej več kot kvadratni meter površine.
Fascinantno! Sploh na ekstremnih povečavah, ko so vidne še tako majhne podrobnosti.
Tisti, ki boste brali Dana Browna (še enkrat), si spletno mesto obvezno shranite med priljubljene. ;-)
Za ostale še nekaj tehničnih podrobnosti ali pa nekaj njihovih drugih projektov.
PS. Tadej, hvala za informacijo.
Kontekst je izjemno pomemben
Na Youtubeu sem opazil novoletno funkcionalnost Video Holiday Cards. Na prvi pogled prikupna rešitev, ki pa pade na zelo pomembnem izpitu: ne upošteva konteksta. Youtube nam namreč ob vsakem(!) videu ponudi, da ga lahko pošljemo kot novoletno čestitko. Zaradi tega se lahko znajdemo v zelo groteskni situaciji. Za vsako rešitev, ki jo ponudimo uporabnikom, moramo(!) preveriti, kako funkcionira v različnih scenarijih. V nasprotnem primeru se nam lahko zgodi, da si naredimo več škode kot koristi.
PS. Motiv je izbran slučajno, ko sem nanj naletel ob prebiranju novic o včerajšnjem vnovičnem masakru.
Neželena e-pošta, a po standardu
Predvčerajšnjim so lansirali zanimiv projekt Email Standards. Vsi, ki ste kadarkoli imeli opravka s pripravo in pošiljanjem direktne e-pošte, verjetno veste, kako težko je pripraviti predlogo oziroma sporočilo v HTML-ju, ki bo v različnih aplikacijah za elektronsko pošto izgledalo vsaj približno enako. Iniciativa je dobrodošla še posebej zato, ker se standardov najbolj otepajo ravno tisti odjemalci, ki jih uporablja največ uporabnikov.
Continue reading
Kaj bereš? Kindle.
Jeff Bezos želi biti po trinajstih letih ponovno v samem središču kulturne(?) revolucije. Zato je njegov Amazon.com ravnokar lansiral Kindle, elektronsko knjigo. Z resolucijo 600×800 in 167 pikami na inč, naj bi – pravim, naj bi – ponujena tehnološka rešitev, blagodejno vplivala na sposobnost prebiranja črk s površine. Ako jim je to uspelo, so premostili eno glavnih težav, zaradi katere elektronske knjige niso mogle enakovredno tekmovati s papirnatimi. Stvarca tehta slabih tristo gramov, kar je malo več kot Nokijin E90 (210 g) in občutno manj kot neka povprečna knjiga, ki tehta slabega pol kilograma. S svetom se, žal, ne povezuje preko wifija, a je mogoče nanj preko povezave, ki je podobna povezavam naših mobilnikov (jep, spet ZDA), dovolj hitro in neboleče pretočiti željeno vsebino. In glede na to, da je dolar precej slaboten, tudi 270 evrov, ki jih moramo odšteti, ni ravno resen strošek za izdelek, ki ga Jeff ponuja kot naslednjo veliko prelomnico.
No, kljub temu, da stvarca (ali ni to dober prevod za gadget) omogoča prebiranje tudi časopisov in – pazite – blogov1, se mi zdi, da nepopravljivi romantik, kakršen sem, kljub vsem neslutenimi možnostim, šelestenja papirja ne bom tako hitro zamenjal za skrolanje2. No prav, mogoče bom še najlažje nadomestil časopise – ko bo znal inspirator3 prikazovati tudi barve .
1 Grega, mogoče bi morali namesto tiskane izdaje Blogorole subvencionirati – najhujšim ljubiteljem pa podariti – “tote stvarce”. ;-)
2 Bolj resna kritika pa je zapisana v Newsweekovem članku z naslovom The Future of Reading, bolj na kratko in zato bolj prebavljivo pa tudi v tem zapisu.
3 Kindle pomeni namreč navdušiti, inspirirati, vneti (strast). Mogoče je lahko tudi vnemek ali pa kar kindl.
Skozi usta drugega
Ko se vam zazdi, da nečesa preprosto ne boste mogli bolje ubesediti, kot so to pred vami že storili Rutger Hauer v Blade Runnerju, Johnny Depp v Fear and Loathing in Las Vegas ali John Torturro v Velikem Lebowskem, se lahko zatečete na KillerClips.
Ali kot pravi Dana Carvey v Waynovem svetu: “It’s almost too easy.” ;-)
Dvojka za slabe oglaševalce
Geert de Sager, marketinški direktor pri Microsoftu, je z belgijsko agencijo Openhere pred pol leta posnel oglas za Microsoft Digital Advertising Solutions, v katerem spregovori o spremembah v odnosu med oglaševalcem in potrošnico. Kljub temu, da zadeva ni več sveža, je sporočilo še kako aktualno. Najboljša dela sta tisti o brezplačnih kuponih in seveda “the chance to win a Bahamas vacation!” :-)
Skratka, avtor uspe na duhovit način izpostaviti problem, nadaljevanje, v katerem so rešitve, pa bo moral vsak oglaševalec (ali agencija) poiskati sam.
Oglas si lahko ogledate na Youtubeu, ozadje in potek celotne zgodbe pa na posebej za to priložnost postavljenem blogu Bring The Love Back.
Transformacija fotografije z upoštevanjem motiva
Naslov je zelo svoboden prevod fraze “content-aware image resizing”, gre pa za drugačen način raztegovanja ali stiskanja originalne fotografije. Nič posebnega boste porekli, saj to počnemo tudi večkrat na dan. A tokrat gre za “pametno” transformacijo, pri kateri se upošteva vsebina fotografije. Avtorja (Dr. Ariel Shamir in Shai Avidan) sta upoštevala tudi specifike pri transformaciji določenih motivov, na primer človeškega obraza.
Dovolj bodi torej besed, raje si kar sami poglejte, kako zadeva deluje. Še QuickTime verzija.
Potem pa preberite še dokument s podrobnostmi (PDF, ~20MB!).
Množičnim morilcem mora biti zelo težko
Morda še niste opazili – ja, seveda ste -, da je eden izmed najmočnejših človeških vzgibov samohvala. Potreba po poudarjanju lastnih uspehov je tako močna, da se ljudje hvalijo tudi, če nimajo nobenega razloga za to. In če je takim ljudem, ki se nimajo s čim pohvaliti, težko shajati, dokler si nečesa ne izmislijo, kako težko mora biti šele množičnim morilcem, ko se v lokalih ne morejo nikomur pohvaliti, kako dobro opravljajo svoje “delo”.
Leto – in z njim tudi vse ostalo – se konča 31. decembra
Bolj ko se bliža konec leta, več sestankov pri naročnikih poteka v znamenju zloveščega zadnjega decembra. Za mnogo podjetij se, kar je meni popolnoma nerazumljivo, s poslovnim letom zaključuje tudi pogled naprej. Na sestankih pa se vedno pogosteje omenja neznanega sodelavca Silvestra, po katerem bo vse drugače. In to se potem ponavlja vsako leto znova. Tako se prvi delovni dan v januarju vedno začne z besedami: “Ufff, pa smo preživeli še eno zajebano leto.” Skrb za doseganje rezultatov pa se preloži na oktober leta, ki se ja ravnokar začelo.
Jaz bi se z vsemi močmi trudil v svojem podjetju izkoreniniti ravno takšno miselnost. A to sem jaz, ostali pa …
En namiznik na otroka
One laptop per child je iniciativa Nicholasa Negroponteja, legendarnega MIT-jevca, katere namen je premoščanje digitalne razslojenosti (digital divide) v družbi, enega najresnejših problemov pogostokrat preveč idealiziranega omreženega sveta.
Za vse, ki vas zanima več o projektu, MMC Kibla v petek, 26. oktobra ob 20.00, organizira predstavitev projekta. Več na Kiblix. [Obvestilo dodano 15.10.2007]
Nicholasa sem imel priložnost poslušati v Cankarjevem domu na prvem letu mojega študija. V dveh urah mu je uspelo predstaviti toliko impresivnih zadev, da sem si predavanje zapomnil do danes. Med drugim je predstavil tudi e-papir. In to slabih 15(!) let nazaj. Spomnim se pa tudi, da je bilo predavanje za tiste čase strupeno drago. Z Andrejem sva vstopnici dobila od Mance Košir ali pa ju je on priberačil pri Anuški Ferligoj.
Skratka, ko sem zvedel za akcijo, sem najprej želel samo donirati 200$, potem pa odkril, da se bo od 12. novembra mogoče priključiti k akciji po sistemu Give One Get One. Odločil sem se torej, da bo sočasno, ko bo en otrok v Ruandi ali pa v Kambodži odkrival čare tehnologije, to na drugem koncu sveta in na enakem računalniku počela tudi moja hči. Akcija bo sicer trajala omejen čas in samo v Združenih državah, a se na srečo Tinin brat ravno konec novembra za leto dni seli v Kalifornijo.
Če pa mi kljub vsemu ne uspe, vsaj vem, kaj bo moja naslednja donacija.
Interaktivnost na MTV
Moja najstniška leta so bila precej “podložena” z zvokom in sliko MTV-ja, zato je bila, ko sem se na Joostu namenil testirati, kaj vse nam bo v prihodnosti ponudila interaktivna televizija, precej jasna odločitev, da to storim z glasbenim programom. Med slabimi tristo kanali sem izbral enega s pomenljivim naslovom IMF Passage to India, ki je – prav sta uganili – nekakšna indijska različica MTV-ja. Moram priznati, da sem se ob bollywoodski glasbi pošteno zabaval. A kljub temu, da sem zadevo spremljal preko računalnika, je bila izkušnja še precej televizijska – enosmerna.
Potem pa sem naletel na Neon Bible, video spot, ki zares zaživi šele v novem okolju – na interaktivni televiziji. Aja, pa ne samo gledat, tudi kliknite kaj. :-)
Novica dneva: (upor proti) Paris Hilton
26. junija se je Mika Brzezinski, voditeljica jutranjega programa Morning Joe na MSNBC, uprla prebrati novico o izpustitvi razvpite bogatašinje Paris Hilton iz zapora in se zapisala v medijsko zgodovino. Samo na YouTube je posnetek do danes – torej v enem tednu – pridelal približno dva milijona ogledov in več kot pet tisoč komentarjev1. Množičnost odziva in dejstvo, da so komentarji skoraj izključno pozitivni, pa kažeta, da je s svojim dejanjem odprla žgočo temo kaj je novica oziroma katera novica sodi v prime time?